Slavnik

Megleno in zaspano jutro po sobotni odbojkarski tekmi – kam naj jo torej mahnem, da ne bo pretežko in da se bom vseeno malo nahodil? Ma alora je že kar eno leto minilo odkar sem bil zadnjič na Slavniku in očitno nisem bil edini z istim ciljem danes … na parkirišču pod Slavnikom je bila kar gneča. Še sreča, da je do vrha več poti in da je sam Slavnik malo večji, saj bi v nasprotnem primeru doživljal sindrom Šmarne gore*.

* ko je toliko ljudi, da se ti niti ne da več vsakega pozdravljati in se ponavadi do vrha hodi v strnjeni koloni – na vrhu pa je vse polno, tako da imaš občutek, da pijačo delijo zastonj